Ogenj juga
Ocean je bil neizmeren.
Mesec dni so ladje videle le vodo, veter in zvezde.
Pomorščaki so bili izčrpani. Jadra raztrgana. Zaloge so se zmanjševale.
Celo robci na krovu, zdaj sivi od soli, so prenehali razpravljati.
Molčali so, obešeni na vrvi kot stare zastave.
Nekega večera se je zgodilo.
Na obzorju so se prikazale majhne lučke.
Ena...dve...deset...sto!
Zdelo se je, kot da so zvezde padle na zemljo.
Magellan je stal negibno.
»Ognje.«
Nihče ni vedel, kdo jih je prižgal. Pomorščaki so jih gledali s pogledom upanja.
Robci pa so začutili mraz.
Eden najstarejših je zašepetal:
»Čakajo nas.«
Prebivalci te dežele so bili prijazni. Prinašali so kože guanake. Govorili so nerazumljiv jezik.
Nasmejali so se.
Ponujali so meso, vodo in drva.
Predvsem pa so ponudili nekaj, česar si Evropejci ne bi nikoli predstavljali.
Pomagali so robcem.
Dneve so jih spremljali po gričih.
Prižigali so majhne ognje. Robci so se vanje vrgli en za drugim. To ni bila obsodba.
Bil je obred:
»Veter vas je prinesel sem.«
»Ogenj vas bo popeljal domov.«
Staroselci niso razumeli, zakaj si ti majhni kvadratki blaga želijo goreti.
Vendar so spoštovali vsako bitje. Tako so jim pomagali.
Ko so ladje ponovno odplule, skoraj noben robec ni ostal.
Redki preživeli so prisegli, da bo to zadnjič.
Nikoli več.
Nikoli več ne bodo iskali ognja.
Nikoli več se ne bodo pustili prepričati človeku.
Konec je bil.
Ali vsaj tako so mislili.
Minila so tri stoletja.
Svet se je spremenil.
Zemljevidi so se napolnili z gorami, železnicami in mejami.
Robci so še naprej živeli skriti v žepih človeštva.
Do leta 1872, ko se je zgodilo nekaj nepredstavljivega.
Na Andih, na več kot štiri tisoč metrih nadmorske višine, je bil ustanovljen majhen tekstilni kolonial.
Uradno je proizvajal dragocene tkanine.
V resnici je bil zatočišče.
Kraj, kjer so lahko robci končno živeli brez strahu pred kihanjem, solzami ali pralnim strojem.
Hiše so bile lanene šotore.
Ceste so bile vrvi za perilo.
Trgi so bili velike šivalne mize.
Lame so nadzirale vhode z ravnodušnim videzom tistih, ki so videli že slabše.
Vsako leto je na tisoče robcev prišlo, ki jih je prinesel Veter sušilnic, skrivnostni tok, znan le starejšim.
Tam so se končno naučili biti samo... robci.
Na vhodu v vas je lesena tabla glasila:
ANDSKA TEKSTILNA KOLONIJA
Ustanovljena leta 1872
Pod njo je bil, manjši, vgraviran pravi moto kolonije.
»Tu nihče ni uporabljen dvakrat.«